Kot bi bilo včeraj, ko sem šel na informativni sestanek o diplomskih delih v septembru, a je kar na enkrat že konec 1. tedna izpitnega obdobja.

Preden lahko za zadnji zimski semester te stopnje rečem COMPLETE me čakat še 2 pisna izpita, 1 ustni izpit in 2 zagovora projektnih / seminarskih nalog.

Veselim se pisanja diplomske naloge. Pa ne, ker nimam v življenju nič pametnejšega za početi. Ko sem 2 leti zgubil na prejšnjem totalno neuspešnem študiju je fenomenalen občutek, ko ti študij  gre.

Hecno, na prejšnjem sem izgubil 2 leti, sedaj sem na tem že 3 leta, a grenak priokus noče miniti. Life, i guess. Vzamem kot izkušnjo, do česar na koncu tudi pride. 5 let biti gimnazijski maturant je annoying, končno bom imel v žepu vsaj kakšen bolj uporaben poklic.

Jutri je zadnji dan pred novim začetkom zadnjega letnika smeri, ki jo študiram.

Jutri zgodaj zjutraj¹ peljeva v  Ljubljano  vse stvari, ki sem jih pred poletjem natrogal v domači kraj, 4 zunanje diske² , na novo pridobljeni iMac (tehta samo 13.8 kg) in vse kar spada zraven.

Tako kot vsako leto, sem tudi letos nestrpen čakal na urnik,  kateri se mi zdi za 1x odličen, vendar ga bodo ziher pokvarili še s kakšnimi nenapisanimi vajami…

Vsaka barva predstavlja svoj predmet.

Ne vem, zakaj se sploh trudijo z dodajanjem terminov za preverjanje znanja, če pa profesorji takrat nikoli nimajo časa.³

Končno je zadnji letnik, in tudi komaj čakam, da v poletnem semestru odpišem diplomsko in to zagovarjam. Ni zaradi slabega počutja v letniku⁴, vendar je že čas, saj sem 2 leti izgubil na drugi smeri iste fakultete.

Kakšna bo pa dinamika semestra bo pa razvidno šele na koncu 1. ali 2. tedna. Pa začnimo!

1. 7h zjutraj [↩]
2. za 1x samo 4, čez 2 tedna, or so, bo objava o še večih [↩]
3. še bolje, je kolokvij med časom predavanj [↩]
4. razumemo se fantastično [↩]

Za nekaj časa izgubim interes in mislim popolnoma prekiniti z aktivnostjo (sem pač smotan).

Govorim o bloganju. Zgodba o presihu pisana se letno ponavlja. Ko imam počitnice, nimam kaj za pisati, ko pride študijsko leto, čudežno da.

Še večjo krizo sem imel s fotografijo, saj sem mislil, da letos sploh ne bom v roke prijel Nikona. V moje veselje sem se motil.

Da vidmo, če bo tokrat želja po blogaju ponovno prijela.

rad bi kaj napisal na blog…ni idej

rad bi kaj napisal na twitter…nimam kaj

rad bi kaj brskal…ne vem kaj

rad bi kaj gledal…nič se mi ne ljubi

rad bi se učil…se mi ne da

rad bi zapravil denar za nov telefon…še vedno ne morem

Damn, that’s lame.